do bi si misli, da je danes vse to že skoraj eno leto za mano? Pa vendar je spomin na mojo poroko v meni tako živ, kot da sva se poročila komaj prejšnji teden.

Kje je že tisti dan ko sva se z mojim Andrejem potepala po Sloveniji in si ogledovala prostore in kraje za poroko. Tistega dne, prav lepo sončno je bilo, sva se po naključju peljala mimo Galerije Repanšek. »Le kaj je to za en prostor?!« sem vzhičena ob opazovanju velikega, ograjenega posestva vprašala Andreja. Trava zelena, kot da bolj zelena ne bi mogla biti, umetniške skulpture, bel paviljonček, beli balončki in violinistke. »Izgleda, kot da se tukaj poročajo.« mi je odgovoril Andrej. Takoj sem vedela, da sva odkrila sanjski prostor in da želim svoj dan preživeti v objemu narave na čudovitem posestvu.

Po tem dnevu je minilo kar precej mesecev. Jaz sem se ukvarjala z vsem drugim, kar se mi je zdelo pomembno. Obleka, čevlji, frizura, make up, ... Kot bi mignil je bil pred mano dan, dan ki je bil višek romantike, dan o katerem se bova z Andrejem še dolgo pogovarjala, dan o katerem bodo slišali najini otroci, skratka dan za vedno.

Vstala sem zelo zgodaj. Spala sem zelo slabo. Da o tem, da že cel teden prej nisem nič pametnega pojedla, sploh ne govorim. Ampak to je verjetno normalno. Obisk frizerja, nato še vizažistka. Po skoraj šestih urah sem se prelevila iz normalnega dekleta v žensko, ki postaja žena. V prečudoviti obleki sem se počutila najlepšo na svetu. Ja, če vas zanima, malo sem pa bila živčna. Še dobro, da sem doma čakala limuzino z mojo sestro in pričo ob enem in mojo mami. S prikupnimi šalami smo preganjale solze sreče in zadovoljstva, pa tudi kozarček vina je pomagal. Kako je čas hitel in že je bila ura pol štirih, ko je pome prišla limuzina in moj oče. V njegovih očeh sem videla ponos in skrb obenem, ki jo premore le očetovska ljubezen do njegove male deklice, ki odrašča in se osamosvaja. V tistem trenutku mi je izročil poročni šopek. Beli škrnicnli tesno povezani med seboj so bili zame najlepše rože tisti trenutek in še danes čutim tako. »A moramo že tja?« me je skrbelo, kot da se bo poroka začela brez mene. Vožnja se je vlekla in končno smo se pripeljali.

Velika železna vrata so se odprla, kot da se odpira moje srce, tam pa vsi najdražji v mojem življenju. V trenutku se mi je zazdelo, kot da sanjam. Sami prijazni obrazi strmijo vame in me pozdravljajo s toplim nasmehom. Rdeča preproga je čakala samo mene, da se ob spremstvu očeta sprehodim do mojega Andreja. Poročna glasba me je spravila na rob solz. V glavi sem si ponavljala: »Samo ne zdaj jokat, samo ne jokat. Svatje so spremljali vsak moj korak po rdeči preprogi. Na koncu koridorja pa človek, ki mu zaupam ne samo moje življenje, ampak tudi moje srce. Takoj, ko prijel za roko sem se počutila na varnem in v trenutku sem postala mirna. Zavedela sem se, da greva skupaj proti nežno belemu paviljonu, kjer naju že čaka matičar. Kot v najlepšem filmu; v polkrogu razvrščeni stoli za svate, cvetlični aranžmaji in prav posebni stoli za naju, za ženina in nevesto in vse to v objemu narave, na prostem, v najbolj romantičnem vzdušju. Vse ravno tako, kot sem si zaželela.

Svatje se posedejo. Vsi do zadnjega smo pozorno poslušali še zadnje napotke in nasvete matičarja, ki so vzbudili najbolj skrita čustva v prav vsakem izmed nas. Opazila sem, da moja babica skriva solze. Jaz pa sem vedela: če je ob meni Andrej in če to počneva skupaj, sem lahko povsem mirna. Usodni da je bil neizbežen. Šampanjec je počil in naj se slavje prične. In kakšno presenečenje za tem! Zaslišim zvok kitare in najlepši glas na slovenski glasbeni sceni. Nuša Derenda je zapela Dan ljubezni, pesem, ki me bo spominjala na poročni dan za vedno.

Ljubezen je bila v zraku in ogromno pozitivne energije, ki smo si jo delili, ko so nama svatje čestitali in izrekali najlepše želje. Na velikih steklenih mizah, poleg paviljona, kar na prostem, so se svatje sladkali z dobrotami in se razvajali z najboljšim šampanjcem. Kmalu za tem, že polna čustev in radosti sem ugotovila zakaj se ta sanjski prostor imenuje Galerija. Sredi posestva stoji galerijsko poslopje. Razkošne skulpture so naju vabile v notranjost. »A imajo razstavo slik tukaj?« sem vprašujoče gledala mojega sveže pečenega moža. Ja, bila je razstava, razstava mojega in Andrejevega življenja. Slike, ki sem jih že skoraj pozabila so ponovno oživele. V galerijskem steklu zajete vse prelomnice in smešne situacije, ki so naju oblikovale v človeka kakršna sva danes. Spomini, sami spomini! Kakšno lepo darilo! Kasneje sem izvedela da je bila razstava zamisel samega gospodarja in lastnika gospoda Repanška.

Fotograf je sicer spremljal najino poroko že od samega začetka, a čas je bil, da naredimo uradne fotografije. Za galerijskim posestvom je bil prostor kot nalašč za to priložnost. Velika travnata površina z naravno kuliso kamniško-savinjskih alp. Fotograf nas je znal animirati in spravljati v smeh, da smo se prelevili v prave filmske zvezde in pozirali kot profesionalci.

Dan se je počasi začel prevešati v večer. Poporočno slavje se je že dodobra razvilo. Dobre volje je bilo na pretek. Kaj vse se je dogajalo? Predstavitev svatov, prvi ples, svečana večerja, veliko zdravic in presenečenj.

Naj povem v kako lepem okolju se je vse skupaj dogajalo. Na pol zastekljen prostor, ki ga je obdajala narava. Mize bogato obložene z dobrotami. Self-service bife z izbrano hrano, kjer je vsakdo našel kaj za svoj okus. Ogromni stoječi svečniki, ki so delo mojstra Repanška, so oddajali romantično svetlobo. Za mojim hrbtom pa me je grel ogenj iz kamina. Sedaj pa si predstavljajte še največje uspešnice Nuše Derenda in večer je popoln. Z možem sva se počutila povezano v eno kot še nikoli. Med plesom sva si globoko gledala v oči in v trenutku se mi je zazdelo, da sva povsem sama. Samo jaz in on - za vedno.

Presenečenje! Moj mož je navdušen nogometaš. Če sem poštena ga raje gleda iz naslonjača, kot pa ga igra, pa vendar. Dolga leta je bil tudi član zloglasne navijaške skupine. Na iztočnico njegovega očeta so na plesišče pridivjali njegovi sovrstniki z navijaškimi šali visoko v zraku in bučnim navijanjem. V ozadju pa se je že slišal legendarni komad Vilija Resnika Samo na fuzbal me pust. Sam Vili Resnik se je prikazal sredi plesišča in dvignil svate na noge. Kakšno vzdušje!!!

Večer je minil kot bi mignil in noč je bila pred nami. In sledil je razrez poročne torte. Celotna družba se je preselila na velik travnik, kjer nas je na starinskem vozu čakala poročna torta. Prižgal se je kres, ki ogrel marsikatero srce. Torta je šla v slast vsem! Niti se ne spomnim dobro, kdaj so ljudje začeli odhajati, ker sem bila tako polna čustev in vtisov celega dne. Ko sem slekla poročno obleko, smo s prijatelji dodobra ogreli plesišče s pomočjo izvrstne skupine Prima vista, ki so upoštevali naše glasbene želje. Pravo presenečenje glede na to, da sem imela dosedaj občutek da poročni bendi ponavadi lajnajo le svoj ustaljeni repertoar. Vztrajali smo do pol petih. Utrujenosti sploh nisem čutila. Z nasmehom na ustih sva z možem legla v posteljo.

Rada bi se zahvalila najinim staršem, da so vložili toliko dela in časa za najino poroko. Gospodu Repanšku, da naju je gostil v Galeriji Repanšek, sanjskem prostoru za sanjsko poroko. Vsem svatom, ki so soustvarjali dan. Vsem bodočim mladoporočencem pa svetujem naj bo to dan samo za vaju in ne za sorodnike. Na ta dan se povežita en z drugim, ostale probleme pa prepustita drugim naj jih rešujejo sami. Uživajta v vsakem trenutki in poskušajta kak trenutek tudi ujeti. Aja, pa še to, kvalitetni poročni čevlji za dolgo noč so dobra naložba.

Tjaša